Peklenska pomaranča

Film Peklenska pomaranča je premiero doživel konec leta 1971 in je verjetno najbolj kontroverzno delo legendarnega Stanleyja Kubricka. Ta je o filmu dejal, da gre za “zgodbo o odrešenju najstnika s pomočjo refleksne terapije in je hkrati predavanje o svobodni volji”.

Napovednik:  https://www.youtube.com/watch?v=T54uZPI4Z8A

Adaptacija, vredna izvirnika
Kultni Burgessov roman je leta 1971 zaživel tudi na platnu in s prizori ekstremnega nasilja javnost silno vznemiril. Film so v Veliki Britaniji, kjer je Stanley Kubrick živel in ustvarjal, na režiserjevo željo umaknili iz predvajanja, saj naj bi zaradi Peklenske pomaranče grozili njemu in njegovi družini. Do Kubrickove smrti konec 90. let je režiser strogo nadziral izvajanje prepovedi predvajanja, potem pa se je film spet začel pojavljati na sporedih britanskih kinematografov in tv-kanalov.

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

Pred projekcijo se nam bosta pridružila filmska kritičarka Ana Jurc ter prof.dr. Ernest Ženko.

Vabljeni.

zanimivosti
Glavni igralec Malcolm McDowell, ki je zaigral Alexa, je film Peklenska pomaranča dolga leta sovražil, predvsem zato, ker ga je “ob živce” spravljal režiser Stanley Kubrick, ki je od njega zahteval igralsko popolnost in fizično neomajnost, zaradi česar je moral v nedogled ponavljati prizore. To je bil pri Kubricku sicer nekakšen standard, četudi morda za to ni bilo potrebe. Režiser je namreč tudi na tak način hotel igralce spraviti v posebno stanje, da so od sebe dali tudi tisto, česar sicer ne bi nikoli. McDowell si je recimo prav za pričujoči film pošteno podrgnil očesna zrkla zaradi ponavljajočih poskusov prizorov zdravljenja po metodi Ludovico, da je začasno oslepel in si ob nekem prizoru pretepanja nalomil tudi nekaj reber.

Kubrick je bil namreč prepričan, da igralci najbolje igrajo, če jih ujame nepripravljene, ko jih prevzamejo prava čustva. A je v tem pogosto šel predaleč. Sploh pri igralkah, saj je znano, da je desetletje kasneje Shelley Duvall, ki je zaigrala v Izžarevanju, dejala, da je med snemanjem zaradi njegovega trpinčenja “vsak dan jokala”.

“Prvih deset let sem film sovražil. Vrh glave sem ga imel. Nisem hotel govoriti o tej preklemani zadevi, dovolj sem imel vsega. Potem sem dojel, da je mojstrovina in da sem bil sam velik del nje. Zato sem jo sčasoma sprejel in začel uživati v dejstvu, da jo ljudje obožujejo,” je povedal igralec, ki je priznal, da ga je režiser izbral, ker se mu je zdelo, da na platnu izžareva inteligenco. Prestopnik, ki ima rad Beethovna, že ne more biti tako slab, ali pač?

Film so zaradi kontroverznosti prenehali prikazovati v Veliki Britaniji, prepovedan pa je bil tudi v številnih drugih državah, predvsem zaradi prikazovanj nasilja, kar je po svoje ironično, saj je Kubirck, seveda po romanu Anthonyja Burgessa, prikazal najprej “ultra nasilje”, nato, kakšne so posledice, ko je bil Alex ujet, kako so ga skušali nasilja in tovrstnih ravnanj na silo “ozdraviti”, kakšni so bili njegovi poskusi vključitve nazaj v družbo in kako so se ob vsem skupaj spremenili ljudje okoli njega.

Kubrick se je nato leta 1973 zaradi nekaterih kriminalnih dejanj britanskih mladinskih tolp, ko so zglede vlekle v njegovem filmu, odločil, da ga bo sam dal v “bunker” na Otoku, kjer ga niso prikazovali naslednjih trideset let. Vse skupaj je šlo tako daleč, da sta se zgodila resnično posilstvo in umor, grozili pa so mu tudi s smrtjo ter še kupom drugih stvari, zaradi česa je takrat moral najeti varnostnike na posestvu v Hertfordshiru. In dejansko se je tega tudi držal, dokler niso po njegovi smrti izšle zbirke njegovih filmov na DVD-nosilcih, kar smo takrat z veliko strastjo pograbili vsi tisti, ki prej niso mogli videti vseh njegovih odličnih stvaritev.