Mrtvaški prt

Uspešni poslovnež Karsh, neutolažljiv po smrti ljubljene žene Becce, izumi revolucionarno in kontroverzno tehnologijo, ki živim omogoča, da opazujejo trupla svojih najbližjih v njihovih grobovih. Ko neke noči neznanci oskrunijo več grobov, med njimi tudi Beccinega, se Karsh loti iskanja krivcev. Ali postaja paranoičen ali pa je v ozadju res obsežna mednarodna zarota?

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=xrPrV9qQIQY

Mračen, a tudi humoren film o telesnosti žalovanja, ki ga je David Cronenberg posnel po smrti svoje dolgoletne soproge. Z Vincentom Casselom kot režiserjevim alter egom.

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»Nič ne kaže, da bi Cronenberg, ki je bil ob premieri filma ‘mlad’ enainosemdeset let, izgubljal svoj edinstveni pečat, zato bi bilo o Mrtvaškem prtu morda prenagljeno govoriti kot o poslovilnem pismu. Ponuja pa nam nekaj drugega: neko novo vrsto filmske ljubezenske zgodbe, ki našo vez z mrtvimi raziskuje prek sanj in čisto realističnih izumov – namesto da bi se opirala na tako obrabljene bergle, kot so duhovi in visoka fantastika. Kakor večina režiserjevih poznih del tudi to gledalca postavi pred določene zahteve, a če smo pripravljeni sprejeti, kar nam Cronenberg ponuja, in se vživeti v njegov bogat čustveni svet, potem bomo obilno nagrajeni.«
– David Jenkins, Little White Lies

»Eden najboljših filmov Cronenbergovega poznega obdobja: eleganten in inteligenten, razmišljujoč in moder, melanholičen in melodramatičen – vse to s podtonom suhega humorja. Umetnik se je spet enkrat na novo izumil.«
– Olaf Möller, IFFR

»Mrtvaški prt nas podobno kot izvrstni Zločini prihodnosti iz leta 2022 spomni, da Cronenberg pri svojih enainosemdesetih ostaja eden največjih svetovnih režiserjev: drzen, brezkompromisen, inteligenten in neustrašen. Pa tudi zelo zabaven.«
– Adam Nayman, The Ringer

»Davida Cronenberga še vedno pogosto obravnavamo kot showmana telesne grozljivke, ki nas vodi ‘skozi zrcalo’, čeprav nam ga pravzaprav nastavlja. Nič drugače ni z Mrtvaškim prtom. Film so nekateri napačno ocenjevali po žanrskih merilih, a se v resnici ukvarja s prvinskimi človeškimi čustvi, ki zadevajo vse nas. /…/ Žanrske mahinacije se tako zdijo le način, kako se umetnik v svojem izbranem jeziku spoprijema z globoko izgubo. Cronenberg že od nekdaj uporablja svoboščine žanra, da bi osvobodil našo empatično domišljijo in nam omogočil, da začutimo nekaj prepovedanega ali neznanega – ali pa nas s kombinacijo odtujenosti in velikega medvedjega objema pripravil do tega, da nekaj znanega začutimo na novo: žalovanje kot zgodbo o duhovih, ki postane resnična in se nadaljuje zahvaljujoč shroudcamu. /…/ Če Mrtvaški prt gledamo skozi prizmo pogosto zlorabljenega izraza telesne grozljivke: ne gre nujno za grozo razpadajočega telesa, pač pa za grozo njegove odsotnosti – kar pomeni, da je Cronenberg posnel predvsem ljubezensko zgodbo.«
– Nicolas Rapold, Sight and Sound