Tajni agent

Kleber Mendonça Filho (Aquarius) pričara barve, vonje in zvoke Brazilije sedemdesetih let – časa, »ko so imeli zidovi ušesa in je vsak gib lahko bil sumljiv«. Tajni agent je nepredvidljiv, duhovit politični triler, predvsem pa ljubeč portret kraja in njegovih prebivalcev. Nagrada za najboljšo režijo in najboljšega igralca v Cannesu.

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=sD1qBmu7eVo

Brazilija, 1977. Marcelo, tehnološki strokovnjak v zgodnjih štiridesetih, je na begu. V upanju, da se bo lahko spet združil s svojim sinom, v času karnevala odpotuje v Recife, vendar kmalu ugotovi, da mesto še zdaleč ni varno zatočišče, kakršnega je iskal.

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»/…/ pot skozi totalitarno Brazilijo je dolga, ovinkasta, labirintna, morasta, karnevalska, polna trupel, duhov, stigem, izgubljenih identitet, ponarejenih dokumentov, morskih psov, amputiranih nog, dvoglavih mačk, fašistov in disidentov, vseskozi brutalno originalna in mestoma tako napeta, kot da je obtičala med vrsticami Prerokbe in Žrela. Filma s takšno atmosfero zlepa ne boste videli, kakor tudi zlepa ne boste videli filma, ki bi znal na toliko načinov – tako hitchcockovsko in obenem tako coen-coenovsko – ustvariti vtis, da gre za boj na življenje in smrt.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Inteligenten, bogat, očarljiv, vijugast, smešen, nostalgičen, političen: Tajni agent je večplasten film, ki se igra s kodi in žanri filmske umetnosti.«
– Isabelle Danel, Bande à part

»Spretno prehajanje med žanri, bogastvo zgodbe in navdušujoče fluidna pripoved poskrbijo, da nas film vseh 158 minut trajanja ne izpusti iz svojega prijema. Človeka mika, da bi ga razglasil za mojstrovino.«
– Giovanni Marchini Camia, Sight and Sound

»Seveda lahko čakamo na tajnega agenta, ki ga obljublja naslov, vendar tvegamo, da bomo ob odhodu iz kinodvorane še vedno čakali. Lahko pa se tudi prepustimo /…/ pripovednemu, informativnemu, čutnemu in referenčnemu cunamiju, ki ga prinaša ta karnevalski triler.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde

»Kleber pooseblja pojem cineasta. Tako kot Martin Scorsese ali François Truffaut je prava filmska enciklopedija na dveh nogah. Tako kot onadva tudi Kleber ljubi filme – vse po vrsti, domnevam. Če gre za film, je Kleber že na pol zaljubljen vanj. Samo zato, ker je film. In tako kot omenjena velikana tudi on v svoje delo vnaša širino duha, ki jo zahteva takšna ljubezen. Kleberjev prejšnji film, Portreti duhov, je bil ljubezensko pismo kinematografom, ki jih je režiser pogosto obiskoval v rodnem Recifeju. Njegov novi film, Tajni agent, je še eno ljubezensko pismo: oznaka, ki je za politični triler morda nenavadna, a mislim, da je Tajni agent med drugim ljubezensko pismo Braziliji. Čudno in pogumno ljubezensko pismo običajnim ljudem, za katere želja po običajnem življenju pomeni nevarnost, strah in nenehno oprezanje za pastmi, ki prežijo povsod – za vsakimi vrati, za vsakim vogalom, na delovnem mestu, doma in na drugi strani telefonske linije. A vendarle gre za ljubezensko pismo. Globoko ganljivo ljubezensko pismo cineasta /…/, ki je slepo zaljubljen v film ter brez slepil ljubi svojo državo in njen narod.«
– Kenneth Lonergan (režiser filmov Manchester by the Sea in Margaret)

»Tajni agent je film o užitku pretvarjanja; o lepoti pomena, ki se izmika. V času, prežetem z mnenji in ‘narativi’, Mendonça Filho ponuja odpor skozi spomin.«
– Louise Dumas, Positif

»Ideja je preprosta, a težko izvedljiva: državo, kakršna je Brazilija, še posebej v času diktature, je nemogoče opisati. Lepota filma Tajni agent je v načinu, kako pomeša lažne sledi s ključnimi elementi za razumevanje. Ne v smislu, da jih ne bi mogli več razlikovati med seboj – eno brez drugega preprosto ne bi moglo obstajati. /…/ Čeprav je jedro zgodbe postavljeno v čas karnevala v zvezni državi Pernambouco, ne gre za eksotizem ali željo po ustvarjanju še večje zmede: film postopoma snema svojo masko, montaža pa vse bolj odkriva sedanjost, ki pokuka skozi vrata pripovedi in opazuje preteklost, ne da bi jo razumela. Tu je spet Moura, preoblečen v zdravnika, sina glavnega junaka, ravno tako nesposobnega razvozlati dogodke v državi, ki nenehno menja oblačila na morilskem telesu svoje zgodovine.«
– Fernando Ganz, Cahiers du Cinéma