Zajčji nasip

V vasi, ki ji grozijo poplave, skrbno začrtano življenje mladega Marka vrže iz tira vrnitev prijatelja iz otroštva. Medtem ko vaščani postavljajo nasipe, da bi zavarovali svoje domove, Marko okoli sebe gradi zid, da bi se zaščitil pred lastnimi čustvi.

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=3qH1omPUz4o

Zgodba o prepovedani ljubezni na hrvaškem podeželju. Nagrada Kinotripove mladinske žirije na Liffu in štiri nagrade na festivalu v Pulju.

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»Zajčji nasip je eno lepših filmskih presenečenj letošnjega leta. Nepretenciozen in tankočuten film govori o prepovedani ljubezni med dvema fantoma, ki se morata poleg svojih razburkanih občutkov, za katere – razen da so močni in se jim ne moreta upreti – še sama ne vesta čisto točno, kaj so in kam ju vodijo, soočiti tudi z nerazumevanjem družin, prijateljev in sovaščanov oziroma v lažno nostalgijo ‘boljše’ preteklosti in tradicije zazrte družbe, ki se na vse, kar štrli ven iz okvirov njenega zaprtega, varnega sveta, odzove s strahom. /…/ Poleg nepozabnega nastopa obeh glavnih igralcev film odlikujeta še bogata simbolika in nadvse otipljiva, naelektreno temačna atmosfera, ki bolj kot na dramo spominja na kak triler. Černić napetost ves čas spretno stopnjuje – tako skozi vse močnejša čustva med protagonistoma kot skozi postopno naraščanje reke in posledični strah vaščanov –, kar gledalce drži v nenehnem suspenzu. Ob tem paralizirajoč občutek brezizhodnosti režiserka učinkovito mehča s premišljenimi detajli, ki so polni drobnih nežnosti. Notranje boje in strahove, ki prežemajo filmski prostor-čas, Zajčji nasip tako obravnava z veliko mero razumevanja in človečnosti.«
– Ana Šturm, Ekran

»Čejen Černić /…/ nas preseneti z nekaj odličnimi prijemi in iz več znanih premis razvije edinstven film. Počasi tleči scenarij pušča dovolj časa in prostora za ustvarjanje vzdušja, ki ga režiserka gradi s pomočjo nepričakovano temnih tonov pogosto nemirnih posnetkov Marka Brdarja, zvočne podobe Julija Zornika in meditativne glasbe Domasa Strupinskasa. Film tako prežame z globoko občuteno melanholijo, ki nikoli ne zdrsne v osladnost ali sentimentalnost.«
– Marko Stojiljković, Eye For Film

»Čejen Černić si zasluži pohvale za marsikaj, predvsem pa za to, da ni ubrala poti večine grozljivih zgodb na temo LGBTQ+, postavljenih v države, ki imajo pred seboj še dolgo pot, vsaj kar zadeva strpnost. Režiserka je iskrena, pripravljena pokazati, kako kruti lahko postanejo ljudje, kadar jih je strah nečesa, česar ne razumejo. A v zgodbo, ki kljub vsemu govori predvsem o prvi ljubezni (in seksu), vnaša tudi veliko topline in nežnosti.«
– Marta Bałaga, Cineuropa