Neskončni spomin

Srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=aQxa7Y7m_QQ

Augusto Góngora, veteranski čilski novinar in pomemben kronist Pinochetovih zločinov, ter Paulina Urrutia, igralka, aktivistka in političarka, že več kot dvajset let živita v tesnem in ljubečem razmerju. Augustu so pred osmimi leti diagnosticirali Alzheimerjevo bolezen in od tedaj se par skupaj spopada z neizprosnim in vse hitrejšim upadanjem njegovih telesnih in duševnih moči.

Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.

Vstop prost.

kritike
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader

»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /…/ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times

»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire

»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian

»Paulina nenehno uri njegov »neskončni« spomin, ki peša in uhaja (Kam sva šla na prvi zmenek? Kdo si ti? Kaj počneva tu? Kaj je z mano? Zakaj jočem?), vse, kar počneta, vsak dialog, vsak nasmeh, vsako jutranje zbujanje, vsako vodenje po domu, vsak ples, vsako božanje, vsaka tolažba, vsak lapsus, vsaka ironija, vsako glasno branje knjige, vsako poslavljanje od knjig, vsako posvetilo, vsaka vaja za nastop, vsak boj s prepoznavanjem, vsako prebijanje skozi labirinte preteklosti, vsako klicanje spomina, je znak velike povezanosti, nežnosti, vdanosti, zaljubljenosti in sreče, toda obenem je obema povsem jasno, da jima ne bo uspelo. A po drugi strani – komu pa uspe? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta in Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. /…/ Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.«
– Petra Meterc, RA Slovenija