Kaj počneva v mraku

zgodba
Novozelandska dokumentarista Jemaine Clement in Taika Waititi sta leta 2012 sklenila pokukati v intimo wellingtonskih vampirjev. Tako je nastal pronicljiv, iskren in neolepšan pogled na vsakdanjost neživih, ki se v sledenju četverici vampirskih sostanovalcev ne ustavi pri razburljivem lovu na svežo kri, pač pa naredi korak naprej: k bolj prozaičnim dejavnostim hišnih opravil in večerov v diskoteki. Kaj počnemo v mraku razkriva tegobe, tesnobe, sanje in upe štirih zelo raznolikih osebnosti s skupnim apetitom: Viaga (Taika Waititi), Vlada (Jemaine Clement), Deacona in že precej zaprašenega Petyra.

Mokumentarna vampirijada novozelandskega dvojca, avtorjev tv-serije Flight of the Conchords, naniza množico vsakdanjih zagat sodobnega vampirja. Kaj počnemo v mraku je vampirski odgovor na nedavno poplavo komičnih zombijad in ena najbolj posrečenih horror komedij zadnjih let.

zanimivosti
Režiserja in scenarista Taika Waititi in Jemaine Clement sta za film sicer spisala scenarij, ki pa ga v želji, da bi ustvarila pristno dinamiko dokumentarca, nista pokazala igralcem. Na podlagi njunih nazornih opisov dogajanja in prizorov so ti dialoge v glavnem improvizirali. Snemanje filma, ki je potekalo že leta 2012, je trajalo pet tednov in obrodilo 125 ur posnetega materiala. Dolgotrajnemu nastanku filma je tako botrovalo obsežno delo v montirnici in ne nazadnje dejstvo, da gre za neodvisen film v dobesednem pomenu – financiran izključno iz lastnih sredstev, s pomočjo crowd fundinga in z dobrohotno asistenco nekaterih ključnih akterjev novozelandskega filma. Ali kot pravi Waititi: »Peter Jackson nam je veliko pomagal. Posodil nam je opremo in druge reči. Tudi on je [oklevaje] neodvisni filmar.«

iz prve roke
»Ključni vpliv je imel na naju vsekakor film Spinal Tap in vsi drugi mokumentarci Christopherja Guesta, zlasti glede razdelanosti zgodbe. Vsi ti filmi vsebujejo zelo malo zgodbe, veliko več je improvizacije in šal, na kar sva se osredotočila tudi sama. Sijajno je imeti takšno svobodo. Čeprav mora biti zgodba vendarle prisotna, sicer gledalci izgubijo zanimanje.«
- Jemaine Clement, sorežiser in soscenarist

»Veliko mokumentarcev govori o stvareh, ki so resnično realistične. Čeprav obožujem Guestov film Best in Show, sem prepričan, da bi lahko posnel nekaj prav tako smešnega in zanimivega ali našel enako čudaške like na kakšni resnični pasji razstavi. Ni nama šlo za to, da bi hotela preseči te filme, posneti kaj boljšega. Razmišljala sva, česa ti filmarji niso naredili. Niso posneli komičnega dokumentarca o nečem, česar dejansko ne moreš dokumentirati.«
- Taika Waititi, sorežiser in soscenarist

portret avtorjev
Taika Waititi, rojen leta 1975 v Wellingtonu, je novozelandski komik, igralec, scenarist in režiser. Kaj počnemo v mraku je njegov tretji režijski celovečerec in prvi, ki ga je posnel v sodelovanju z dolgoletnim partnerjem iz komičnega dueta The Humourbeasts, Jemainom Clementom. Mednarodno prepoznavnost in nominacijo za oskarja mu je že leta 2005 prinesel kratki film Two Cars, One Night. Zgodbo kratkometražca pa je nato razširil v drugem celovečernem filmu Boy (2010), ki je na domačih tleh presegel vse rekorde in postal najbolj donosen novozelandski film vseh časov. Potem ko je Jemaine nastopil v Waititijevem celovečernem prvencu Eagle vs Shark (2007), se je tudi Taika pridružil scenaristom in režiserjem popularne tv-serije Flight of the Conchords in poslej režiral še za ABC, MTV in druge televizijske gigante.

Jemaine Clement, rojen leta 1974, je prav tako novozelandski igralec, komik in multiinštrumentalist, bržkone najbolj znan kot polovica komičnega dvojca Flight of the Conchords (skupaj z Bretom McKenziejem) iz istoimenske radijske oddaje na BBC in kasneje tv-serije na ameriški HBO. Uspešna serija mu je prinesla vloge v filmih Gentlemen Broncos (2009), Butec na večerji (Dinner For Schmucks, 2010) in Možje v črnem 3 (Men in Black 3, 2012), glas pa je posodil tudi animiranima filmoma Jaz, baraba (Despicable Me, 2010) in Rio (2011). Po dolgoletnih izkušnjah pred kamero se je za film Kaj počnemo v mraku prvič preizkusil v vlogi režiserja.

kritike
»Končno jo imamo: zares odlično vampirsko komedijo. Pa tudi najbolj smešno novozelandsko grozljivko vse od časov Jacksonovega Braindead. /…/ Med mnogimi užitki, ki jih nudi film, boste priča spopadu netopirjev, neučinkoviti hipnozi, krdelu volkodlakov (‘ne psovkodlakov’) pod vodstvom Rhysa Darbyja, lebdeči skodelici in vedrom krvi. To pa je morda tudi najbolj presenetljiva plat filma Kaj počnemo v mraku: kljub njegovi ironični srčnosti in toplini ter priljudnim likom film ne skopari z grozo in gravžem. Ti tipi se gostijo z nedolžnimi, kar je na trenutke prav toliko strašno, kot je za crknit smešno.«
- Dan Jolin, Empire

»Oster kot čekani, a topel kot sveža kri. Bržkone najbolj smešen film preteklega leta in novozelandski odgovor na Edgarja Wrighta.«
- Rosie Fletcher, Total Film

»Spinal Tap sreča Monster Squad. Moje baže film!«
- Kristoffer Morgan, Ain’t It Cool News

»Toliko komedij oglašujejo in opevajo kot ‘mračne’, pri čemer pozabljajo na prastaro maksimo šovbiznisa, ki pravi ‘mračno je enostavno; smešno je težko’. Temu mokumentarcu iz Nove Zelandije je na srečo uspelo oboje: pravzaprav je to najboljša komedija leta.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Ta prisrčno infantilna klapa (še en dokaz, da moški zares nikoli ne odrastejo), ki se po starosti razteza od 183 do 8000, po zunanjosti pa od ljubko mladostnega videza do nosferatovske zakrknjenosti, se prička glede gospodinjskih opravil in izziva lokalne volkodlake vsakič, ko jim ti prekrižajo pot. Zahajajo tudi v nočne klube, skušajo slediti najnovejši tehnologiji in gledajo filme – med omenjenimi so Somrak, Rezilo, kakšen trik pa so izmaknili celo filmu Izgubljeni fantje. Toda hkrati so to krvosesne pošasti in ta film se ne ustraši klanja. Krvav in za crknit smešen film, ki vsekakor zahteva večkraten ogled. Pravzaprav se mi je v vseh letih, odkar obiskujem Sundance, prvič zgodilo, da sem razmišljala, ali naj si isti film na festivalu ogledam še enkrat – zelo mi je žal, da si ga nisem.«
- Laura Kern, Film Comment

»Čeprav imajo satire in parodije dolgo in bogato filmsko zgodovino, se redko ponašajo z narativno kohezijo in čustveno integriteto pretanjenega in podkovanega vampirskega mokumentarca Jemaina Clementa in Taika Waititija. /…/ Kot pri Clementovi tv-seriji Flight of the Conchords tudi tu suh, satiričen humor in subtilno ironijo podkrepi iskrena eksploracija težav in pomena prijateljstva. In tako kot ta serija tudi film globoko razume pomen pop kulture kot vedenjskega vzora posameznika. Ti ‘resnični’ vampirji zavestno posnemajo fiktivne filmske vampirje in se tako s satiro lotevajo strahu pred vplivi, ki prežema naše medijsko obsedeno kulturno okolje. S tem ko ti vampirji odprto sprejemajo parodistično samopodobo, povzeto po filmih Rezilo, Nosferatu, Izgubljeni fantje in Somrak, pravzaprav razkrijejo, da nam kulturne hegemonije filmskega mainstreama ni treba razumeti samo kot orodja estetske tiranije, pač pa nasprotno, kot produktivno sredstvo oblikovanja lastne podobe.«
- Oleg Ivanov, Slant Magazine

»Obžalujem samo to, da filmska ekipa ni bila tam tistega leta, ko je šel Viago na zabavo, oblečen kot Whoopi Goldberg v filmu Nune plešejo, na hudo nejevoljo svojih kolegov (‘Vampirji ne marajo nun’). Toda v kostumu ga lahko uzremo vsaj na fotografiji, kar je moment, vreden razmisleka: tu imamo pol judovskega, pol maorskega igralca, ki igra tristo devetinsedemdeset let starega vampirskega dandyja, ki se izdaja za afroameriško Kristusovo nevesto. Če to ni multi-kulti, kaj potem sploh je?«
- Anthony Lane, The New Yorker

»Za crknit smešen.«
- The Hollywood Reporter

»Za crknit smešen.«
- Twitch

»Za crknit smešen.«
- IndieWIRE