Dva tožilca

Film ukrajinskega režiserja Sergeja Loznice (Krotko dekle, Donbas) je kafkovsko popotovanje v srce totalitarnega režima, prežeto z morečim vzdušjem neizbežnosti in posejano z avtorjevim značilnim grotesknim humorjem.

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=ThVvxcRTbsw

Sovjetska zveza leta 1937, vrhunec Stalinovega terorja. Na tisoče pisem lažno obtoženih zapornikov zgori v zaporniški peči, a eno izmed njih le najde pot do novoimenovanega lokalnega tožilca Aleksandra Korneva. Mladi odvetnik, predan in pošten boljševik, se po dolgem vztrajanju končno uspe srečati z zapornikom. Prepričan, da gre za žrtev skorumpirane lokalne tajne policije, se o svojem odkritju odpravi poročat samemu generalnemu tožilcu v Moskvi …

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»Loznica je v Dveh tožilcih – morda zaradi spoštovanja izvornega besedila – bolj zadržan kot denimo v Krotkem dekletu ali Donbasu, toda učinek je zato še toliko močnejši – kot bi avtor sam sebi postavil izziv, da ugotovi, kako učinkovito lahko stroga formalna estetika pričara vsesplošne, razčlovečujoče grozote življenja pod totalitarnim režimom. Ogled Dveh tožilcev postane skoraj taktilna literarna izkušnja, kot bi brali žepno izdajo Camusa, Kafke ali Orwella, kjer so listi zaradi starosti že zbledeli, toda spoznanja ostajajo boleče živa in sveža.«
– Jessica Kiang, Variety

»Vse je pretirano, nesorazmerno, in v posnetke ves čas vdira smeh. Toda celota je posneta z neomajno resnostjo. To dvojno branje se vleče skozi ves film in mu daje dramatično napetost. /…/ Smeh ni nikoli daleč. Prav tako ne groza in obup. A Loznica gledalca nikoli ne sili, da mora izbrati med tema pogledoma. Stvar umetniške vljudnosti.«
– Olivier Delcroix, Le Figaro

»Film Dva tožilca /…/ je mrakoben krik o nesmiselnosti upora, ki je hkrati čudno in grenko smešen. Če se ne bi smejali, bi se razjokali. /…/ Film za ta trenutek.«
– Stephanie Zacharek, Time

»Izvrstna drama ukrajinskega režiserja Sergeja Loznice se razvija kot najbolj mračen miselni eksperiment: kaj bi se zgodilo, če bi leta 1937, sredi grozot Stalinove Rusije, pogumni, novoimenovani državni tožilec sklenil raziskati zapornikovo pritožbo o krivici in nasilju? /…/ Kar filmu daje njegovo izjemno napetost, je režiserjevo potrpežljivo, umirjeno opazovanje junakovega spusta v birokratsko in totalitarno brezno, medtem ko ga skušajo uradniki drug za drugim (sprva) nežno pripraviti k vdaji. Vemo, da se zgodba ne more dobro končati, ne vemo pa točno, kako se bo končala – ali v katerem trenutku se bo ta skrbno zgrajena filmska past hladno in odločno zaprla. /…/ Vrhunsko.«
– Justin Chang, The New Yorker

»Nekatere posnetke preveva duh Jacquesa Tatija: tožilec včasih deluje skoraj kot nekakšen gospod Hulot, izgubljen v sovjetski absurdnosti. Toda črna ironija ne zmanjša tragedije, ampak jo le še okrepi, propad lika pa se zdi še bolj neizbežen. Idealna priložnost, da se v teh manevrih zatiranja in njegovi tiranski logiki utelesi ideja krožnega ponavljanja zgodovine. Film ne ponuja rešitev ali herojskega izida: totalitarni stroj zdrobi posameznike, a se vztrajno vrti naprej, kot neskončni cikel, v katerem se bo moral vsak nov potencialni tožilec soočiti z istimi pastmi in absurdnostmi.«
– Arnaud Hallet, Les Inrockuptibles

»Loznica junakovo samouničevalno popotovanje nenehno prepleta s trenutki, ki film potiskajo v polje črne komedije. /…/ Režiser je kot zgled navedel Gogolja in Kafko, a v Dveh tožilcih so tudi prizori, ki spominjajo na mračni absurdizem Roya Anderssona. /…/ Usoda Korneva je enaka usodi milijonov drugih; to ni zgodba enega samega človeka, pač pa simbol nečesa veliko večjega. Loznica v Dveh tožilcih tako kot v svojih najboljših in najbolj provokativnih dokumentarnih projektih preteklosti ne poustvarja, ampak nas sprašuje, kaj naj z njo storimo.«
– Leonardo Goi, The Film Stage