Benedetta

Toskana, 17. stoletje. Medtem ko v deželi pustoši kuga, Benedetta Carlini, devetletna deklica iz premožne družine, vstopi v samostan v Pescii. Pri triindvajsetih letih doživi prva religiozna in erotična videnja. Izvolijo jo za opatinjo, vendar kasneje vzbudi sum s trditvijo, da ima stike z Jezusom. Cerkvene oblasti sprožijo preiskavo, ta pa grozi, da bo razkrila tudi njeno strastno razmerje z novinko Bartolomeo …

Film, navdihnjen z resničnim življenjem lezbične opatinje Benedette Carlini, je razburljiva pripoved o veri, oblasti in seksu v renesančni Italiji. Benedetto, ki je v Cannesu požela stoječe ovacije, nasprotniki pa so jo označili za »bogokletno« in »pornografsko«, je posnel vedno provokativni Paul Verhoeven (Prvinski nagon, Ona).

kritike
»Verhoeven tematiko obdela po svoje – z obilo provokacije, satire in sarkazma, ter polno intrig, manipulacij, izdajstev, golote, nazornimi prikazi spolnih igric (pri katerih odigra ključno vlogo priročno obdelan kipec device Marije), srednjeveških bestialnosti in sprevrženih mučilnih praks. Božjo bližino in ljubezen je mogoče najbolje občutiti prek spolnosti, blasfemično spregovori Verhoeven skozi obsedeno Benedetto, v nasprotju z materjo prednico, ki v filmu cinično pripomni: ‘Noben čudež se ne zgodi v postelji, verjemite.’«
– Tina Lešničar, Delo

»Benedetta še zdaleč ni kak opolzek seksploatacijski triler o porednih nunah – no, če smo iskreni, je deloma tudi to –, temveč tehtna, prefinjena, pa tudi živahno tempirana in nadvse zabavna drama, v kateri se tihi prizori zakulisnega političnega spletkarjenja mešajo z nazornimi posnetki divje verske blaznosti. /…/ To je premišljena študija politike in organizirane religije ter neprizanesljiv razmislek o veri. Golota in brizganje krvi sta le bonus.«
– Nicholas Barber, BBC

»Triinosemdesetletnemu režiserju gre na koncu seveda za razkrivanje (seksualne) hipokrizije. /…/ Trenutki verske in erotične predaje so sprva igrivi in polni čudenja, kasneje pa se spremenijo v vse bolj krčevite situacije. /…/ Intimnosti začetka se kmalu postavi nasproti resnično domiseln obrat znamenitega Hitchcockovega prizora s kukalom iz Psiha (1960), ki pa sugerira, da je svobodna spolnost skoraj nemogoča. Ljubezenskih igric Benedette in Bartolomee ne opazujemo iz voajerske perspektive, temveč se iz postelje premaknemo naravnost k oprezajočemu očesu. V tem filmu ni nedolžnosti. Ne pri likih ne pri gledalcu. Verhoeven se v Benedetti spoprijema z izvirnim grehom kinematografije.«
– Dana Linssen, NRC

»Film, ki je tako provokativen in tako živ kot Benedetta, težko označiš za labodji spev. Pa vendar je nekaj poslovilnega v tej erotični verski drami, ki si vzame čas za raziskovanje voajerizma, sadizma, mazohizma, sistemov moči, perverznosti, represije, upora, pripovedovanja zgodb, božanskosti, ironije in vere. Oh, in za seks – za veliko veliko seksa /…/. Naj se za film, ki toliko časa posveti sveti relikviji, izrezljani v dildo, sliši še tako čudno, a Benedetta je Verhoevnovo najbolj osebno delo.«
– Ben Croll, The Wrap

»Če nizozemskega režiserja Paula Verhoevna povežete s časom inkvizicije, nunami v samostanu, sprijeno cerkveno hierarhijo, spolnostjo in producentom Saïdom Ben Saïdom, potem ste trasirali pot kontroverzni tematiki, o kateri se bo govorilo in pisalo. /…/ Benedetta so Verhoevnove Slačipunce (1995), postavljene v baročno Toskano.«
– Simon Popek, Dnevnik