Bravo!

Vlaška, današnja Romunija, 1835. Lokalni fevdalni plemič najame žandarja Costandina, da poišče pobeglega romskega sužnja Carfina, ki naj bi onečastil njegovo soprogo. Costandin se skupaj z najstniškim sinom odpravi na nenavadno popotovanje, na katerem sreča pisano paleto likov različnih narodnosti, veroizpovedi in družbenih statusov, ki vsi po vrsti najraje udrihajo drug čez drugega. Ko najde ubežnika, ga kot vrečo krompirja naloži na svojega konja in se odpravi proti gospodarju, ki ima zanj pripravljeno prav posebno kazen …
Radu Jude nas skozi duhovito, s staroveško grobostjo in ostrim jezikom podmazano reinterpretacijo vesterna zabriše v brbotajoči kotel kulturne in etnične zmešnjave Romunije z začetka devetnajstega stoletja, da bi iz njega destiliral nastavke sodobne romunske mentalitete. Berlinski srebrni medved za najboljšo režijo.

Režiser o filmu

»Ne spomnim se, kateri psiholog je rekel, da je človek lahko psihično zdrav le, če ve, od kod prihaja, kje se trenutno nahaja in kam je namenjen. Menim, da to ne velja le za posameznike, ampak tudi za družbe. Romunska družba ne bo zares zdrava, dokler se iskreno in lucidno ne sooči s svojo preteklostjo, pa naj bo ta bližnja ali daljna. Film Bravo! je poskus pogledati v preteklost, se poglobiti v ljudsko mentaliteto z začetka devetnajstega stoletja, vključno z vsemi epistemološkimi pomanjkljivostmi, ki so lastne takšni nameri. Jasno je, da naš trud ne bi imel smisla, če ne bi verjeli, da se v tej zamegljeni zgodovini skrivajo odgovori na nekatera vprašanja našega časa. ‘Vsako zgodovinsko obdobje raziskujemo v prvi vrsti zato, da bi ugotovili, kakšne obete prinaša prihodnost’, pravi kulturni zgodovinar Johan Huizinga. Bolj kot vse drugo si želim, da bi ta film spodbudil gledalce, da se na globlji in bolj sistematičen način lotijo vprašanj, ki sem jih sam uspel le zastaviti. /…/ Najpomembnejši so /…/ medčloveški odnosi in mentalitete – zgodovina mentalitet in način, kako se skupek idej skozi jezik prenaša od človeka do človeka, iz generacije v generacijo. To je glavna tema filma.«- Radu Jude

O režiserju

Radu Jude (rojen leta 1977 v Bukarešti) je diplomiral na filmski smeri Univerze za medije v Bukarešti. Po vrsti večkrat nagrajenih kratkih filmov in oglasov je leta 2009 posnel svoj celovečerni prvenec Najsrečnejše dekle na svetu (Cea mai fericitã fatã din lume), tragikomično pripoved o mladem dekletu, ki si v igri na srečo pribori nov avtomobil, kar pa vnese razdor v njeno družino. Film je bil nagrajen na festivalih v Sundanceu in Berlinu, videli pa smo ga tudi pri nas, tako v okviru festivala LIFFe kot na sporedu Kinodvora. Tri leta pozneje si je Jude za družinsko dramo Vsi v naši družini (Toată lumea din familia noastră), ki je bila premierno prikazana v okviru berlinskega Foruma, prislužil nagrado na sarajevskem festivalu, leta 2015 pa je v Berlinu za zgodovinsko dramo Bravo! prejel srebrnega medveda za najboljšo režijo. Lansko leto smo si na festivalu LIFFe lahko ogledali tudi njegov zadnji celovečerec Ranjena srca (Inimi cicatrizate), dramo o na smrt bolnem mladeniču, ki z močjo uma kroti telesno nemoč – film je bil nagrajen na festivalih v Locarnu in Mar del Plati.

Kritiki o filmu

»/…/ prava poslastica. /…/ Vse je pristno v smislu videza in vzdušja, a nikoli ni podano v obliki kakšnega elegantno aranžiranega spektakla. Film preprosto pravi: tako je bilo. To lahkotno sprijaznjenost z dobo pa dopolnjuje bogat cvetober jezika in predsodkov tistega časa, ob katerem vam bo jemalo sapo in vas sililo k smehu, ko bi to najmanj pričakovali.«- Nick James, Sight & Sound
»Zdaj lirična zdaj morasta, nikoli pa nostalgična rekonstrukcija neke preteklosti je eden najbolj osupljivih filmov leta 2015 in ekstravagantna anomalija v danes pogosto previdno zadržanem svetu evropske art kinematografije.«- Jonathan Romney, Film Comment
»Vsako srečanje in dialog z naključnimi popotniki kontekstualizira čas sovraštva in predsodkov, ki so bili neukim ljudem vcepljeni iz generacije v generacijo. Enkrat so medij duhoviti aforizmi, drugič paroksistični izpadi na rasni ali verski osnovi, skoraj vedno tragikomični komentarji časa in prostora, ki ga Jude slika kot mešanico bukoličnega in umazanega – ter skrajno nasilnega /…/. Jude je večino dialogov in aforizmov črpal iz zgodovinskih knjig in literature 19. stoletja /…/, predvsem pa mu je uspelo na duhovit način ujeti čas, ko se je formiral pojem ‘balkanstva’ z vsemi folklornimi in vedenjskimi pritiklinami.«- Simon Popek, Ekran
»Da je rasizem le kapitalistično kladivo, le orodje za ustvarjanje ekonomske neenakosti, lepo pokaže romunski ‘vestern’ Bravo!, v katerem hoče fevdalni velikaš – davnega leta 1835 – nazaj svojega pobeglega romskega sužnja. Rasizem vedno preseže samega sebe, saj ustvarja vtis, da je ekonomska neenakost nekaj povsem naravnega in legitimnega. Mi imamo nabite pištole – oni kopljejo!«- Marcel Štefančič, jr., Mladina