Jagnje

Par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, nekega dne v svojem ovčjem hlevu odkrije nenavadno darilo matere narave. A vsak čudež ima svojo ceno …

Razpoloženjski hibrid družinske drame in islandske ljudske pripovedke je osvojil nagrado za izvirnost v sekciji Posebni pogled v Cannesu ter nagrado za najboljši celovečerec v Sitgesu.

kritike
»Tule je napis, za katerega nisem pričakoval, da ga bom kdaj videl na platnu: ‘Izvršna produkcija: Noomi Rapace, Béla Tarr.’ /…/ Gre za tip filma, ki ne poskuša zadovoljiti gledalčeve želje po pretiranem pojasnjevanju ozadja zgodbe. /…/ Preprosto nas sooči s surovim, eksistencialnim položajem dveh ljudi – in kopice najrazličnejših živali – v nedvomno čudovitem, a tudi nekoliko tesnobnem svetu. /…/ Jóhannsson v zvezi s svojim filmom upravičeno zavrača oznako ‘ljudska grozljivka’. /…/ Po mojem mnenju sodi Jagnje v isto tradicijo kot nadvse zanimiva švedska produkcija Meja (Gräns). V tem filmu je Abbasi s pridom izkoristil legendo o trolih /…/, hkrati pa dal jasno vedeti /…/, da mu ni niti malo mar za vse folklorne vidike, povezane z morebitno stvarnostjo takšnih bitij. Trole je uporabil zgolj kot dramsko metaforo, sredstvo za zaplet – en sam čudni, nadrealistični element, ki domnevno normalno družbo razstavi na koščke in postavi pod mikroskop. Natanko tako je na primer Jean-Claude Carrière v svojih navdihnjenih scenarijih za Luisa Buñuela ter za filma Rojstvo (Birth, 2004) Jonathana Glazerja in Max, ljubezen moja (Max mon amour, 1986) Nagise Oshime izpeljal elegantno katastrofično zgodbo iz enega samega, odločilno nenavadnega detajla, ki ga osrednji liki jemljejo kot nekaj povsem običajnega /…/. Jagnje deluje na zelo podoben način. /…/ Eden najbolj obrabljenih klišejev v filmski kritiki je izjava: ‘Pokrajina je lik.’ Toda tukaj, v konfrontaciji človeka in okolja, dobi ta ideja nekaj smisla. Film predstavi pokrajino na zelo neobičajen način: ko liki hodijo ali celo tečejo skoznjo, imamo občutek, kot da se niso premaknili več kot za centimeter. Človek in narava sta povsem neusklajena, njuno tekmovanje pa daje slutiti nekaj zloveščega. Končni izkupiček te naraščajoče napetosti je osupljiv. Pravzaprav gre pri Jagnjetu bolj za to, da so liki pokrajine. Obrazi in telesni gibi igralcev so proučevani v gluhi tišini, z le najbolj subtilnimi namigi, ki nakazujejo spremembo razpoloženja ali notranjo misel.«
– Adrian Martin, ScreenHub

»Kje začeti z noro premiso pričujočega filma? Najboljše izhodišče je stavek, ki ga približno na polovici izreče eden od likov: ‘Kaj za vraga je to?’ Od tu dalje velja omeniti, da bi že najpreprostejši opis zapleta pokvaril bistvo privlačnosti, če že ne kompleksnega in celo umetelnega načina, kako se film razvija. /…/ Premisa je na trenutke prav huronsko smešna, vendar se Jóhannsson nikakor ne šali. Čeprav njegov prvenec izhaja iz nedavnih poskusov ‘povzdignjenih grozljivk’, jih režiser prelije v koncept, ki na koncu stoji sam zase; Jagnje je hkrati kompleksna metafora in nadvse učinkovit vizualni geg.«
– Eric Kohn, IndieWire

»Snov, ki lovi krhko ravnovesje med nadnaravnim trilerjem in absurdno komedijo, je kot ustvarjena za Noomi Rapace, katere intenzivni, nekoliko mračni igralski slog je bil le redko bolje izkoriščen. /…/ Igralka je odigrala najboljšo vlogo svoje kariere.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Če bi filmi imeli vonj, bi Jagnje dišalo po mokri volni in suhem senu, mrzli megli in živalskem zadahu. Ta atmosferični celovečerni prvenec Valdimarja Jóhannssona, obsijan z neizprosno ledeno svetlobo /…/, se razvija kot ljudska pravljica in utripa kot grozljivka.«
– Jeannette Catsoulis, The New York Times

»Najbolj prisrčna in ganljiva nočna mora, kar ste jih kdaj doživeli.«
– David Fear, Rolling Stone