O naključju in domišljiji

Nepričakovan ljubezenski trikotnik, spodletel poskus zapeljevanja ter srečanje, ki je posledica nesporazuma.

Tri zgodbe spremljajo tri ženske, katerih življenja zaznamujejo odločitve, obžalovanja, prevare in naključja. Omnibus Ryusukeja Hamaguchija, režiserja filma Drive My Car, je bil nagrajen z berlinskim srebrnim medvedom.

kritike
»Najboljši film tekmovalnega programa [festivala v Berlinu].«
– Luc Chessel, Elisabeth Franck-Dumas, Libération

»V vsaki od treh zgodb neodvisna ženska nenamerno vstopi v svet druge, se zaplete v soočenje različnih perspektiv in preda hrepenenju, ki zabriše meje med želenim, resničnostjo in fantazijo. Film O naključju in domišljiji s svojo mojstrsko nepretenciozno preprostostjo uteleša tisto značilnost filmov Erica Rohmerja, pri kateri so liki, prepričani same vase, postopoma vse bolj presenečeni nad človeškimi interakcijami. Kot se pogosto dogaja v življenju, ima tudi v teh filmih srečanje z drugimi moč, da razbije fasado posameznikove prepričanosti – o identiteti, morali, samem ustroju sveta – ter ga prisili k razmisleku o lastnem značaju in obstoju.«
– Daniel Kasman, Notebook

»Film O naključju in domišljiji je izmenično jedka, erotična, strašljiva in spodbudna zgodba o prvinski moči pripovedovanja.«
– Chuck Bowen, Slant

»Naj bodo skice še tako preproste – kot kratka zgodba Harukija Murakamija ali kakšna evokativna manga –, Hamaguchi poskrbi za ravno pravo mero napetosti. Režiser si nedvomno prizadeva ohraniti nekaj skrivnostnosti, ohlapnost interakcij pa nam tako pušča prostor, da dopolnimo manjkajoče – pred tem, po tem ter v trenutkih, ko protagonisti zadržijo neki intimni impulz, ki bi lahko popolnoma spremenil situacijo. Morda je Hamaguchi z ‘domišljijo’ mislil ravno to: ne toliko svojo lastno kot vse tiste osebne predstave, ki jih v izkušnjo prinesejo gledalci.«
– Peter Debruge, Variety

»Hamaguchi je ustvaril čisto poseben filmski slog, ki ga lahko imenuje za svojega. /…/ Njegove filme so primerjali s komedijami Jacquesa Rivetta, vendar Hamaguchi kot vpliv raje navaja Hawksa in Cassavetesa – režiserja, ki sta sposobna komedijo v hipu spremeniti v tragedijo, intimno pa v banalno. /…/ To je osupljiv film, eden najboljših v letošnjem letu, ter čudovit poklon vsem tistim, ki živijo svoja življenja kljub tem čudno mrtvim časom.«
– Rory O’Connor, The Film Stage