Oče

Osemdesetletni Anthony vztrajno bojkotira vse poskuse hčerke Anne, da bi mu priskrbela negovalko. Anne je obupana, saj se z novim partnerjem seli v Pariz … Ampak če je stvar takšna, kdo je potem moški, ki poseda v Anthonyjevi dnevni sobi in trdi, da je Annin mož? In kje je Lucy, Anthonyjeva druga hči?

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=4TZb7YfK-JI&t=7s

Gledalec se znajde v glavi protagonista, ki obupano išče izgubljene koščke sestavljanke, da bi znova sestavil sliko svojega življenja. Pretresljiva drama, ki se poigrava z elementi trilerja in srhljivke, je Anthonyju Hopkinsu prinesla letošnjega oskarja za najboljšega igralca.

Vstop prost.

kritike
»Najboljši nastop [Hopkinsove] kariere – pogumen, boleč in globoko pretresljiv.«
– Anne Billson, The Guardian

»To so solze, na katere se je Anthony Hopkins pripravljal vse življenje. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Glede na mračno temo bi gledalec morda pričakoval depresiven film. A gre za tako močno filmsko izkušnjo in tako čudovito komorno dramo za zbirko vrhunskih igralskih talentov /…/, da je film pravzaprav presenetljivo poživljajoč. /…/ Oče je paradoks: subtilen in hkrati neposreden, neizprosen in hkrati nežen. Na svoj elegantni, begajoči, varljivi, sočutni način je pravzaprav zelo podoben življenju.«
– Ann Hornaday, The Washington Post

»Florian Zeller je z Očetom ustvaril osupljiv režijski prvenec. /…/ Njegov vizualni slog je varčen, premišljen in eleganten. V ospredje lahko zato stopijo igralski nastopi – intimni, mračno humorni, surovi in siloviti. Zeller ima roko kirurga. Montira spretno in natančno, pa vendar ni nikoli brezdušen. Je pa forenzičen. Povabi nas v filmsko sestavljanko, kjer se ves čas sprašujemo, kaj je res in kaj ne. A v svojih kristalno jasnih in skrbno urejenih posnetkih uspe hkrati pričarati počasi naraščajočo paniko zgodbe, ki ves čas spodmika naša pričakovanja. Gladina filma je mirna in jasna, pod površjem pa brbotata groza in strah. Pred nami je neubrana komorna glasba duše, ki jo Zeller dirigira z izjemno nežnostjo in bolečino. Zeller-režiser modro in skromno pusti, da v ospredje stopi briljantna ideja Zellerja-scenarista. S tem omogoči, da iz drame vznikne nekaj starodavnega. Grška tragedija v londonskem stanovanju. Anthony Hopkins in Olivia Colman sta izjemna. Režiser je igralcema izkazal spoštovanje tako, da jima je pustil opraviti velik del dela. Uslugo sta mu velikodušno vrnila s svojima nastopoma. Rezultat je čustveni triler, ki se spopade z umom in pošteno zlomi srce. Zeller-režiser je prišel – in prišel je zmagoslavno.«
– Kenneth Branagh, Variety

»Otroška ranljivost že dolgo ni bila nekaj, kar bi nam Hopkins hotel pokazati, a zdi se, da je pripravljen na vlogo; da si jo resnično želi igrati – čeprav vi morda ne boste pripravljeni na to, kako globoko gre.«
– Tim Robey, The Daily Telegraph

»Najbolj srhljiv film na letošnjem Sundanceu ne govori o sadističnem morilcu ali zloveščem kultu. Pravzaprav sploh ne gre za grozljivko v klasičnem pomenu besede. To je film o srh zbujajoči grozi življenja z demenco in preganjal me bo še tedne.«
– Benjamin Lee, The Guardian

»Na trenutke se zdi, da film uprizarja Kralja Leara v Zoni somraka; spet drugič deluje kot Izžarevanje z liki iz žajfnice Harolda Pinterja namesto demonov.«
– Owen Gleiberman, Variety

»To je jok moškega, ki ga zdeluje in ubija Alzheimer, a mu spomin tu in tam še toliko deluje, da ve, kaj se dogaja – da torej ve, da izgublja spomin, da izginja, da razpada. To so solze, na katere se je Anthony Hopkins pripravljal vse življenje, kakor se je tudi vse življenje pripravljal na tisti: » Kaj bo z mano?« In na oni: »Zakaj se z mano pogovarjate tako, kot da sem retardiran? ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina