Popolni dnevi

Hirayama se zdi povsem zadovoljen s preprostim življenjem čistilca stranišč v Tokiu. Živi v skromnem stanovanju, polnem starih kaset, knjig in fotografij. Njegovi dnevi potekajo v mirnem in ustaljenem ritmu: zjutraj vstane, si pristriže brke, poskrbi za svoje rastline, obleče modri kombinezon in sede v kombi. Na poti v službo posluša glasbo, med odmori fotografira drevesa, zvečer bere … Niz nepričakovanih srečanj pa postopoma razkrije več o njegovi preteklosti. Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=L6p5rdt2ZRg Wim Wenders se vrača v Tokio, da bi posnel ganljivo filmsko pesem o iskanju lepote v drobnih trenutkih vsakdanjega življenja. Film z nostalgičnim soundtrackom, ki vključuje klasike Louja Reeda, Patti Smith in Nine Simone, je Kojiju Yakushoju prinesel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu. Predprodaja vstopnic: Galerija Alga. kritike »Največji užitek filma se skriva v kopičenju drobnih detajlov, ljubeče opazovanih drobcev življenja, ki se sami po sebi zdijo nepomembni. Ko pa se združijo, nastane poetična, globoko ganljiva pripoved o nepričakovanem miru, harmoniji in zadovoljstvu, za dosego katerih je moral nekdo trdo delati in sprejeti težke odločitve.« – David Rooney, The Hollywood Reporter »Čeprav se ponaša s kopico tako zabavnih kot ganljivih prizorov, filma ne bi mogli označiti za komedijo ali dramo. /…/ Gre preprosto za očarljiv in ljubeč portret plemenitega človeka, v katerem se bežno zrcalita Jarmuschev Paterson in dokumentarec Davida Gelba Jiro Dreams of Sushi. Vsak, ki si ga bo ogledal, bo začel na svet (in javna stranišča) gledati malo drugače.« – Nicholas Barber, The Wrap »Popolni dnevi so film o umetnosti, ki sporoča, da v tem kaotičnem svetu naših dni ne oblikuje in osmišlja delo, temveč fizični predmeti lepote, ki jih vpletamo v svoje življenje: žepni roman, kaseta z najljubšo glasbo, skrbno negovani bonsaj, popolna fotografija. /…/ Pesem izjemne subtilnosti in lepote.« – Alissa Wilkinson, Vox »Film nima vznesene spiritualistične filozofije Neba nad Berlinom ali prevzemajoče poezije človeškega in kulturnega opustošenja, ki je zaznamovala Pariz, Teksas. Toda nežno in upanja polno sprejemanje vsakodnevnih blagoslovov je dovolj, da lahko Popolne dneve označimo za Wendersov najbolj svež, najbolj izpolnjujoč, najbolj ‘arthouse’ igrani celovečerec v skoraj tridesetih letih. /…/ Ta očarljivi film morda res slavi umirjeno varnost rutine, toda občasno pospeši naš srčni utrip z razburljivim ovinkom proti nepričakovanemu.« – Guy Lodge, Variety