Rodin

Pariz leta 1880. Štiridesetletni Auguste Rodin končno prejme svoje prvo državno naročilo. Nastajati začnejo Vrata pekla, sestavljena iz figur, med katerimi so tudi kiparjeva danes najslavnejša dela, kot sta Poljub in Mislec. Rodin je v dolgoletni zvezi z Rose, ko sreča mlado Camille Claudel. Umetnikova najbolj nadarjena učenka kmalu postane njegova pomočnica in nato ljubica. Sledi desetletje strasti, pa tudi vzajemnega spoštovanja in podpore. Ko se nazadnje razideta, Rodin zagnano nadaljuje z delom. S svojimi senzualnimi skulpturami sproža tako ogorčenje kot navdušenje. Njegovega Balzaca, ki so ga v času umetnikovega življenja zavračali, danes mnogi označujejo za pomemben mejnik v modernem kiparstvu.

Francoski auteur Jacques Doillon nam v igranem celovečercu, nastalem ob stoletnici umetnikove smrti v sodelovanju z Rodinovim muzejem v Parizu, pokaže umetnika pri delu.

kritike
»‘Hierarhija materialov je sledeča: zlato, potem bron, kamen, les in nazadnje glina. Ampak jaz sem to hierarhijo obrnil na glavo. Glina je zame na prvem mestu.‘ Z Rodinom /…/ se je veteran Jacques Doillon jasno osredotočil na tesno vez med umetnikom in njegovim delom, besede slavnega kiparja pa bi zlahka pripisali tudi režiserju. Namesto da bi se velikana, kakršen je Rodin, lotil skozi okamenelo biografijo, je Doillon namreč izbral gibanje; življenje, prežeto z umetnostjo, za katero se ves čas zdi, da se bo izmuznila; meso in glino, ki se neprestano izmikata, saj imata povsem svoje življenje, ki ga lahko umetnik – kot nekakšna ptica roparica – zgolj poskuša ujeti v letu. /…/ Čeprav nam v zgodbi, ki se neopazno razteza čez več kot dve desetletji, pot križajo Victor Hugo, Claude Monet, Octave Mirbeau, Paul Cézanne in Rainer Maria Rilke, je ves čas jasno, da so ti za Doillona zgolj preproste zgodovinske evokacije, ki mu pomagajo ustvariti tisto, kar leži v srcu filma: vznemirljivost objema, omotico, strast, agonijo in smrt, pa tudi tisti večni prometejski trud, da bi utelesili božansko moč na zemlji in moč narave v človeku.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa

»Rodin ni zgolj biografija in vsekakor ne zahteva znanja o kiparjevem delu, da bi nas osvojil. Pravzaprav je najboljši takrat, ko opusti zgodovinske podrobnosti in deluje kot film o umetniku in njegovi umetnosti /…/ Doillonov filmski izraz se izvrstno ujema z Rodinovo strastnostjo – kot biografija o glasbeniku, ki bi spominjala na eno njegovih pesmi. /…/ Z Doillonovimi osupljivimi kompozicijami se umetnosti kiparstva in filma zlijeta v eno. /…/ Rodin ne navduši le zaradi zgodbe o resnični osebnosti, ampak tudi zaradi Doillonovega kaotičnega, nepretencioznega pristopa k scenariju ter čudovitih podob, ki jih oblikuje kot režiser. Pa tudi zaradi načina, kako Lindon upodobi neusahljivo željo po ustvarjanju lepote. Rodin tiho kljubuje biografskim konvencijam, ko pokaže, da velika biografija ne potrebuje velikega junaka, ampak predvsem vizijo in brezmejno strast.«
– Nick Allen, RogerEbert.com

»Če bi bil Doillonov film Rodinova skulptura, zagotovo ne bi bil Spomenik Balzacu: ne sega namreč k veličini niti noče ustvariti lika, ki bi bil večji od svojega modela. Če bi bil Rodin Rodinova skulptura, bi bil nekaj skromnejšega, bolj diskretnega in manjšega, na primer La Femme cambrée.«
– Nicolas Azalbert, Cahiers du Cinéma

»Večina filmov o umetnikih se drži na spoštljivi razdalji od umetnosti in se raje osredotoča na trpljenja polno življenje. V Rodinu pa gre predvsem za delo: filma, ki bi se ustvarjalnemu procesu posvečal z enako obsesivno pozornostjo, kot jo nameni umetnikovemu viharnemu življenju, ni bilo, že vse odkar je Jacques Rivette posnel sijajno Lepo norico (La belle noiseuse, 1991).«
– Ella Taylor, NPR

»Rodin je osvežujoče presenečenje. Film pripoveduje o življenju ikoničnega francoskega kiparja Augusta Rodina skozi serijo vinjet, ki sugestivno stojijo same zase, hkrati pa skupaj naslikajo Rodina kot človeka in umetnika.«
– Chuck Bowen, Slant