Sentimentalna vrednost

Filmski teden Evrope je tu – tokrat z ganljivo družinsko dramo o odtujenih sestrah in njunem očetu, nekdanjem filmskem režiserju, ki s snemanjem avtobiografskega filma v družinski hiši na Norveškem odpira stare rane in išče pot do sprave. Pridruži se nam na filmskem večeru, nagrajenem z Grand Prix v Cannesu, kjer se prepletajo spomini, umetnost in družinske vezi.  

Sentimentalna vrednost / Norveška, Danska, Nemčija, Francija / 2025 / 135 min / norveščina, angleščina
Režija: Joachim Trier 

kritike
»Film je neobičajno bogat s čustvenimi nagradami in kontemplativen v svojih razmišljanjih o tem, kako kraji, v katerih živimo, postanejo trajno zbirališče naših spominov in ostanejo tam tudi po tistem, ko jih zapustimo.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Sentimentalna vrednost je film z odkrito romanesknimi poudarki. Režiser se ne boji igrati z dolžino, množiti dialogov, podaljševati časa. Medtem ko sta bila Najbolj grozen človek na svetu in Oslo, 31. avgusta močno zakoreninjena v sodobnem svetu, je Sentimentalna vrednost univerzalen celovečerec, ki se posmehuje modernosti, katere simbol je hiša, ki presega čas in ljudi. /…/ Trier v svojem novem celovečercu pokaže nesporno umetniško zrelost. Njegov pogled, vodenje igralcev, fotografija in kadriranje vse od filma Oslo, 31. avgusta naprej pričajo o režiserju, čigar dela postajajo vedno bolj intenzivna, skromna in svetla. /…/ V delu, ki ga dvigne na še višjo raven dovršenosti, Trier znova dokaže izjemen talent za tiho raziskovanje notranjih stisk svojih sodobnih likov.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Le malo nedavnih filmov je prepad [med starši in otroki] uspelo premostiti s toliko nežnosti, kot je v presunljivi zadnji sekvenci pokaže Sentimentalna vrednost. /…/. Še manj jih je na tako eleganten način upodobilo, kako lahko ljubezen, ki jo starši pokažejo svojim otrokom – in obratno –, omejuje njihova sposobnost, da jo izrazijo. Skoraj nobeden pa še ni tako čudovito raziskal vloge, ki jo lahko ima pri olajševanju tega procesa umetnost – govorjenje brez besed.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Renate Reinsve je kot vedno čudovita. Njen obraz je živahna pokrajina; platno, na katerem se zrcali tisočero čustev in na katerega se projicirajo tudi naša – igralka žari, ljubi kamero, oživlja prizore in nas z njimi. Ob njej, v vlogi njene sestre, Inga Ibsdotter Lilleaas očara s pretanjeno igro, medtem ko Stellan Skarsgård z likom njunega očeta ustvari eno svojih najboljših vlog.«
– Anne-Claire Cieutat, Bande à part

»Tisto, zaradi česar so Trierjevi filmi tako bogati, tako vznemirljivi in tako polni življenja, je način, kako režiser skupaj s svojim dolgoletnim scenaristom Eskilom Vogtom te zgodbe umešča nekam med sage in anekdote, polne živih tekstur, podrobnosti in pripovednih ovinkov.«
– David Fear, Rolling Stone

»Sentimentalna vrednost /…/ elegantno prikaže spekter najbolj burnih čustev, in sicer na način, ki spominja na nekakšnega sodobnega Bergmana. To ni majhen poklon. Na koncu je hiša naprodaj. Ostanejo le še spomini.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro

»Trierjev lahkotni pristop je v izrazitem kontrastu s čustveno težo filma. Sentimentalno vrednost tako kot druge Trierjeve celovečerce preveva duh smrti – in čeprav so v njem izbruhi čiste komedije (film je lahko zelo zabaven), ga hkrati prežema globoka melanholija.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»V zgodbo, ki navsezadnje govori o tem, česar otroci in starši nikoli ne povedo drug drugemu, Renate Reinsve in Stellan Skarsgård vneseta neverjetno nežnost.«
– Tim Grierson, Screen Daily

»Večina cinefilov je nagnjena k fantaziranju, da če ustvariš – ali si ogledaš – pravi film, lahko to spremeni tvoje življenje. /…/ Joachim Trier svojega idealističnega pogleda na umetnost v čudoviti, velikodušni in srce parajoči meditaciji o podedovanem družinskem trpljenju ni povsem opustil, ampak ga je preprosto uokviril v ganljivo opazovano in odigrano družinsko dinamiko. /…/ Režiser ne skuša reči, da filmska umetnost ni čarobna, pač pa da ta čarovnija sama po sebi ne zadošča. Ustvarjalno izražanje ni dovolj, enako pomembno je, da po koncu filma vrneš pogled osebi, ki te gleda.«
– Sophie Monks Kaufman, Sight and Sound