Art kino Odeon Art kino Odeon

Telo

Body, 2023, Slovenija, Severna Makedonija, Hrvaška


Režija: Petra Seliškar
Jezik: slovenščina



igrani dokumentarni film, 01h31min

09.11.2023 ob 19:00 Kino v živo
10.11.2023 ob 18:00
11.11.2023 ob 18:00


Intimni dokumentarec raziskuje izjemno življenje in zapleteni notranji svet ženske, ki je dvajset let preživela na robu med življenjem in smrtjo. Zgodba o vztrajnosti in sprejemanju, o bolezni in zdravju, o povezanosti telesa in duha.

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=6TodVBamhHg

Režiserka Petra Seliškar je dve desetletji spremljala bližnjo prijateljico Urško, ki se bori z redkimi avtoimunskimi boleznimi. Urška, nekoč manekenka, zdaj profesionalna pianistka, se sooča z nevsakdanjimi izzivi, pri tem pa nikoli ne izgubi svojega neuklonljivega duha. Film združuje intimne pogovore, osebne arhive in impresionistične podobe, da bi se poglobil v skrivnosti človeškega telesa ter razkril moč umetnosti in prijateljstva.
Intimni dokumentarec raziskuje izjemno življenje in zapleteni notranji svet ženske, ki je dvajset let preživela na robu med življenjem in smrtjo. Zgodba o vztrajnosti in sprejemanju, o bolezni in zdravju, o povezanosti telesa in duha.

V četrtek, 9. novembra, bomo po projekciji gostili režiserko filma – vabljeni na pogovor!

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»Petri Seliškar, energični, inovativni in iznajdljivi režiserki več celovečernih dokumentarcev, je tokrat uspelo ustvariti majhno mojstrovino.«
– Melita Zajc, Modern Times Review

»Vizualno osupljiv in čustveno pretresljiv film.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa

»A rada ima svoje telo, zelo rada, navsezadnje, to njeno telo – to njeno jezno, osamljeno, nonkonformistično, subverzivno, disruptivno, inovativno, protislovno, čudežno telo – se nenehno bori za njeno življenje. Urška, ki izgleda tako, kot da hkrati igra v vseh delih človeške komedije (Ohridsko jezero postane njen Viharni vrh), uživa nedeljeno pozornost svojega telesa. Mučijo, trpinčijo, žalijo in ponižujejo jo misli na samomor, sepse, hospitalizacije, kemoterapije, vasculitične kapi in »testi Boga«, a vedno znova preživi – telo je ne da. Vedno znova jo rodi. Vedno znova vidi alternative. In vedno znova v svoji zaščitniški vlogi pretirava. Kot bi hotelo karikirati »gotske« smeti iz preteklosti – patriarhalne diskurze o ženskem telesu, patriarhalna omejevanja, zatiranja, zastraševanja in udomačevanja ženskega telesa, patriarhalne invalidizacije ženskega telesa. Kot bi hotelo karnevalsko, že kar cronenbergovsko parodirati strah pred ženskim telesom in mit o idealnem ženskem telesu. Ker mu drugega ne preostane. Kot pravi Petra Seliškar: »Hotela sem, da gledalci zares fizično občutijo, česar besede ne morejo opisati.« To ji je perfektno uspelo. Telo je res bodyhorror. Občutili ga boste. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina