Žaba

Zeko, brivec in nekdanji vojak s posttravmatsko stresno motnjo, povabi brata Braca in prijatelja na praznovanje bajrama. Njegov načrt je izkoristiti praznično vzdušje, da bi brata, alkoholika in odvisnika od iger na srečo, pregovoril, naj se spremeni.

Žaba, posneta po veliki gledališki uspešnici in z odlično zasedbo bosanskih igralcev na čelu z Emirjem Hadžihafizbegovićem, govori o dolgotrajnih posledicah vojne travme za intimna življenja ljudi, toda namesto zgodbe o obupu prinaša presunljivo in osvežujoče sporočilo optimizma.

kritike
»Spoštovanja vredno je, kako režiser Jukić in umetniški sodelavci govorijo tiho, da bi lahko na ves glas spregovorila tema. Elmir Jukić je ubrano, diskretno in zadržano režiral na videz enostaven film o veliki problematiki. Pogreznil nas je v življenja ljudi, o katerih film govori neslišno, in nam pomagal, da doživimo njih in sebe v peklenski temi njihove notranje drame. V ozadju njihove zgodbe je ves čas slišati glas družbene realnosti, ki ovija tradicijo v pretirano sentimentalnost. Zvočna slika sladke kolektivne samopozabe predstavlja dramatični kontrapunkt stvarnosti glavnih likov, in ta izjemen režijski pristop vzpostavi osnovni konflikt filma. Žaba odpira temeljno vprašanje, ali generacije, ki jih je opustošila vojna, lahko najdejo razloge za optimizem ali pa upanja ni več.«
– Haris Pašović, Radio Sarajevo

»O gledališki naravi izvorne snovi pričajo dogajanje filma, ki se večino časa odvija v enem prostoru, občasne kader-sekvence, posnete z ročno kamero, in komorna zasedba glavnih likov. Jukić na trenutke izstopi iz tega okvira, skozi Zekove spomine popelje film iz brivnice in v scenarij vključi nove bežne like, ki jih upodobijo tudi legendarni igralci, kot sta Boro Stjepanović in Vlasta Velisavljević. Toda igralski slog ansambla, ki ponavlja svoje vloge z gledaliških odrov, je zdaj drugačen, bolj filmski in bolj realističen, zaradi česar je Žaba veliko več kot zgolj filmska priredba gledališke igre.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa