Art kino Odeon Art kino Odeon


NE!

No, 2012, Mehika


Režija: Pablo Larraín
Jezik: španski

Igrajo: Gael García Bernal, Alfredo Castro, Antónia Zegers, Luis Gnecco, Marcial Tagle, Néstor Cantillana, Jaime Vadell, Pascal Montero

Zgodovinska drama, 1h58min

08.05.2013 ob 18.30
09.05.2013 ob 21.00
10.05.2013 ob 21.00
11.5.2013 ob 19.00
12.5.2013 ob 21.00
13.5.2013 ob 21.00
14.5.2013 ob 21.00
15.5.2013 ob 18.30


o filmu

Čile, 1988. Po petnajstih letih zatiralskega režima je Pinochet zaradi mednarodnih pritiskov prisiljen razpisati plebiscit, na katerem naj bi državljani odločali o nadaljevanju njegove vladavine. Voditelji opozicije vodenje svoje kampanje zaupajo mlademu oglaševalcu Renéju Saavedri, znanemu po samozavestnih in prepričljivih nastopih – pa naj gre za najnovejšo gazirano pijačo ali dogodek, ki bo odločal o usodi države. Kljub neznatni možnosti uspeha, pičlim denarnim sredstvom in neprestanemu nadzoru diktatorjevih lakajev si Saavedra in njegova ekipa zamislijo drzno in kontroverzno oglaševalsko akcijo, s katero naj bi dobili volitve, se rešili tiranskega diktatorja in popeljali deželo na pot k svobodi in demokraciji.

Napet politični triler in obenem hudomušna medijska satira beleži resnično zgodbo o padcu Pinochetove diktature, do katerega ni pripeljala krvava revolucija, ampak nalezljiv slogan, spevna melodija in pisan logotip. Nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film 2013.
zanimivosti

Leta 1973 so čilske oborožene sile pod vodstvom Augusta Pinocheta in ob podpori ameriške obveščevalne službe CIA s krvavim državnim udarom strmoglavile predsednika Allendeja. Pinochet je razpustil parlament, razveljavil ustavo, prepovedal opozicijo in prevzel nadzor nad mediji. V času njegove petnajstletne diktature je bilo na tisoče ljudi zaprtih, prisiljenih oditi v izgnanstvo ali pa so – kot se je temu reklo – ‘izginili’.

Film je v celoti posnet s predelanimi U-matic kamerami, ki so v Čilu v osemdesetih letih veljale za standard pri snemanju televizijskih novic. Režiser je v film vključil tudi resnične televizijske spote obeh strani ter nekatere udeležence kampanje izpred štiriindvajsetih let.
izjave kritikov

»Briljanten /…/. Živahen, očarljiv /…/. Dogodki /…/ se odvijajo v razburljivem tempu prvovrstnega političnega trilerja /…/. S pomočjo Bernalovega utelešenja Renéjevih vse močnejših aktivističnih prepričanj postane Ne! več kot le spretna obnova dogodkov. Bernal je duša filma, Larraínova režija pa pripomore k prepričljivim karakterizacijam. Uporaba zastarelega video formata, sprva neprijetna za oči, se nazadnje izkaže za njegovo najboljšo potezo. /…/. Raziskujoč duhovno katarzo, ki jo prinaša aktivizem, je režiser proti vsem pričakovanjem ustvaril inherentno optimistično doživetje /…/.«
- Eric Kohn, Indiewire

»Marshall McLuhan je oglaševanje označil za najpomembnejšo umetniško obliko 20. stoletja. V filmu Ne!, Larraínovi prebrisani in duhoviti fikcionalizirani pripovedi o umetnosti prodaje v težkem obdobju čilske zgodovine, oglaševanje ni le umetnost, temveč tudi način življenja. /…/ Čudno zabaven in navdihujoč, tako na intelektualni kot na čustveni ravni /…/.«
- Manohla Dargis, The New York Times

»Rebranding revolucije v slogu osemdesetih. /…/ od vseh Larraínov filmov se pričujoči najbolj približa tistemu, čemur pravimo crowd-pleaser, in kot tak na zanimiv način spominja na Argo Bena Afflecka /…/. Filma sta zgleda politično angažiranega in hkrati zabavnega dela, ki najde humor v nenavadnih podzgodbah zgodovine. /…/ Pedro Peirano /…/ je poskrbel za še en subtilen, kompakten in igriv scenarij. V skladu z vedrino kampanje ‘Ne’ (in Renéjevim motom ‘malce bolj lahkotno, malce bolj prijazno’) je njegov smisel za humor manj sprevržen in veliko manj temačen kot v Larraínovih zgodnejših delih.«
- Demetrios Matheou, Sight & Sound

»To je film, v katerem politika in zabava nista protislovna pojma. Dokazuje, da se k resni temi lahko pristopi inteligentno in celo pusti prostor za humor. Hkrati pa režiser izkaže spoštovanje medijskemu svetu, ki je odigral tako pomembno vlogo pri spreminjanju zgodovine.«
- obrazložitev nagrade Art Cinema v Cannesu

»Rezultat drzne odločitve [glede uporabe U-matic kamer] je neostro, migetajoče, nizkoresolucijsko skropucalo – vse dokler se ne zavemo genialnosti tega posebnega učinka, s pomočjo katerega režiser arhivske posnetke neopazno integrira v zgodbo. Film zato (podobno kot iz arhivskega materiala sestavljeni dokumentarec Andreia Ujice iz leta 2010, Avtobiografija Nicolaeja Ceauşescuja) gledalca posrka v dogajanje in mu hkrati ponudi docela posredovano izkušnjo zgodovine. Ta drama iz sveta oglaševanja, ki ji nista tuja niti Freud niti McLuhan, bi bila dobra dopolnitev BBC seriji Adama Curtisa Stoletje Jaza (The Century of the Self), ki sledi potovanju freudovskih teorij skozi hodnike korporativne in politične moči, kjer se volivce obravnava kot brezumne potrošnike. /…/ Larraín ne zmanjšuje nadrealnosti dosežka (diktator, strmoglavljen brez prelivanja krvi; z nalezljivimi napevi), a s pomočjo Bernalove inteligentne, nevsiljive igre, vprašanja ostanejo odprta. Ali je stran ‘Ne’ zmagala zato, ker je bolje igrala ‘Da’ igro? In čemu je pravzaprav govorila ‘ne’?«
- Dennis Lim, Artforum
nagrade

Svetovna premiera, nagrada Art Cinema združenja CICAE – Štirinajst dni režiserjev, Cannes 2012. Nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film 2013. Nagrada občinstva za najboljši tujejezični film – São Paulo 2012. Najboljši igralec (Bernal) – Abu Dabi 2012. Locarno 2012. Toronto 2012. San Sebastián 2012. Sundance 2013. Rotterdam 2013.