9 mesecev šoka

40-letna Ariane je predana in vestna sodnica, ki je svoje življenje posvetila delu in zato nikoli ni imela časa za ljubezenska razmerja ali družino. Življenje se ji obrne na glavo, ko izve, da je noseča, oče pa je zakrknjeni zločinec Bob, s katerim se je nehote zapletla po zapitem novoletnem praznovanju. Razpeta med službo in osebno stisko Ariane počasi izgublja razsodnost, splet naključji pa poskrbi, da se znova sreča z Bobom, kar povzroči nove zabavne in neobičajne zaplete.

Ariane je trdno prepričana, da je samsko življenje za žensko edina inteligentna odločitev. Osebne in poklicne izkušnje so jo pripeljale do spoznanja, da je ‘družina tragedija, ki jo pišejo starši, igrajo pa otroci’. Zaradi vestnega dela se ji obeta sijajna prihodnost svétnice na višjem sodišču, ravno takrat pa ugotovi, da je noseča z Bobom Nolanom (Albert Dupontel), ki je obtožen okrutnega zločina. Še huje je, da se ničesar ne spominja – v rokah ima le test očetovstva z analizo DNK. Kako se je moglo to zgoditi in kakšna prihodnost jo čaka?

V tem začetnem zapletu ni nič komičnega, tako kot ni smešen prizor, ko junakinja sodi svojemu nerojenemu otroku, vendar Dupontel dramatično izhodišče scenarija oblikuje kot komedijo (francoski kritiki so jo imenovali nežna burleska). Smejati se življenjskim stiskam zahteva izjemen talent, ob katerem pomislimo na Chaplina ali Bernarda Bliera: prizor, ko raztresena mati vtakne v peč svojega otroka, postane v Dupontelovi režiji neustavljivo smešen. S svojim darom za komično bogati ves film z drobnimi utrinki, pretiravanji in sprevračanjem dejstev, naj gre za izseke tendencioznega poročanja TV-postaj (kameo vlogi Jeana Dujardina in Terryja Gilliama) ali za prizor, ko poskuša Nolan razložiti, kako se je zgodil zločin, zaradi katerega je pristal v preiskovalnem zaporu.

9 mesecev šoka je Dupontelov peti celovečerec (po filmih Bernie, Le Créateur, Enfermés dehors, Le Vilain), v katerem se poleg njega znova pojavljajo Philippe Duquesne, Bouli Lanners, Christian Hecq, Gilles Gaston-Dreyfus in Michel Fau, pa tudi nova igralca Philippe Uchan in Nicolas Marié (ki v vlogi odvetnika Trolosa na sodišču nastopi z nepozabnim sklepnim govorom). Sandrine Kiberlain je z njim sodelovala prvič, čeprav ima, tako kot Dupontel, za sabo že štirideset filmskih vlog.

Film je v Franciji in na tujem naletel na odličen sprejem, Dupontel pa je februarja letos prejel nagrado cezar za najboljši scenarij.