Jaz, Daniel Blake

zgodba
Newcastle, Velika Britanija. Devetinpetdesetletni Daniel Blake, ki je vse življenje delal kot tesar, zaradi zdravstvenih težav zdaj prvič potrebuje pomoč države. Spoprijatelji se s Katie, mlado materjo samohranilko z dvema otrokoma, ki ji je bilo v mestu ravno dodeljeno socialno stanovanje. Daniel in Katie se znajdeta v birokratskem labirintu socialnih institucij, za katere se zdi, da v vseh prosilcih za pomoč vidijo le prevarante in lenuhe.

Ken Loach, neutrudni kronist delavskega razreda, se vrača z značilno strastnim in brezkompromisnim filmom o moči sočutja in solidarnosti v boju proti birokratski brezbrižnosti sistema. Veteranski režiser, ki je danes aktualen kot še nikoli, je z zadnjega festivala v Cannesu odnesel svojo drugo zlato palmo.

festivali, nagrade
Zlata palma, nagrada ekumenske žirije (posebna omemba) – Cannes. Nagrada britanskega neodvisnega filma (BIFA) za najboljšega igralca in najbolj obetavno novinko (H. Squires). Nagrada občinstva – Locarno, San Sebastián, Stockholm. Najbolj priljubljen mednarodni celovečerec – Vancouver. Posebna nagrada žirije za najboljšo igralko – Denver. Nagrada časopisa Evening Standard za najboljši film in stransko igralko (H. Squires). Evropska univerzitetna filmska nagrada. Štiri nominacije za nagrado Evropske filmske akademije. Sarajevo. Toronto. New York. Busan. Viennale. AFI Fest. LIFFe.

iz prve roke
»Izhodišče je bila zgodba o ljudeh, ki skušajo preživeti. A liki in situacije morajo biti utemeljeni v resničnem življenju. Če pogledamo dovolj pozorno, lahko vidimo, kako premišljeno kruta je država pri zagotavljanju socialne podpore ljudem, ki jo tako obupno potrebujejo, in kako uporablja birokracijo – njeno namerno neučinkovitost – kot politično orožje: ‘To se ti bo zgodilo, če ne boš delal; če ne boš našel dela, boš trpel.’ Jeza, ki smo jo ob tem čutili, je bila motiv za film. /…/ Koncept je znan večini izmed nas: gre za frustracijo in črno komedijo, ki prideta na dan ob spopadanju z birokracijo. Ta je tako izrazito nesmiselna, tako očitno zasnovana z namenom, da nas spravi ob živce. Če o tem spregovoriš iskreno in če znaš odnos ljudi na drugi strani mize ali telefona brati med vrsticami, bi se morala pokazati vsa komičnost, krutost in – navsezadnje – tragedija situacije. ‘Revni so sami krivi za svojo revščino’ – ta misel ščiti moč vladajočega razreda.«
- Ken Loach, režiser

»Dana in Katie so navdihnile stotine moških, žensk in otrok, ki so z nami delili svoje intimne zgodbe. /…/ Hrana. Toplota. Streha nad glavo. Osnovne reči, odkar obstaja svet. Vedeli smo, da mora biti ta film surov. Elementaren.«
- Paul Laverty, scenarist

portret avtorja
Ken Loach (1936, Nuneaton) se je na Oxfordski univerzi, kjer je študiral pravo, prvič srečal z gledališkim delom. Filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja ter nagnjenosti k socialnemu realizmu in naturalističnemu slogu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledili sta prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je Loach še nadaljnji dve desetletji vračal k televizijskemu delu. Odločilen preboj mu je prinesel film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejelo še avtorjevo delo Dežela in svoboda (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes the Barley) je bil leta 2006 nagrajen s cansko zlato palmo. V Kinodvoru smo si lahko ogledali komično dramo Išče se Eric (Looking for Eric, 2009), zarotniški triler Irska pot (Route Irish, 2010), komedijo Angelski delež (The Angels’ Share, 2012), dokumentarec Duh leta ’45 (The Spirit of ’45, 2013) in Jimmyjev dom (Jimmy’s Hall, 2014). S filmom Jaz, Daniel Blake se je režiser že trinajstič uvrstil v tekmovalni spored festivala v Cannesu in si prislužil drugo zlato palmo.

Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je režiser prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih filmov, neuklonljivi človeški duh.

kritike
»Ken Loach je vedno znal izkoristiti svoj dar za komedijo – celo v najbolj polemičnih delih. /…/ Režiserjev najnovejši film, ki je hkrati eden njegovih najboljših, od začetka do konca prežema humor. Politiko varčevanja prikazuje kot absurdno in hkrati podlo ‘monumentalno farso’ (kot se izrazi naslovni lik), kar bi bilo morda smešno, če ne bi bilo tako resnično. /…/ Film se upira tako komentarju kot klišejem in namesto tega z občasnimi zatemnitvami ponuja priložnost za razmislek. Jaz, Daniel Blake – tako kot njegov junak – zahteva, da ga vidimo.«
- Pamela Hutchinson, Sight & Sound

»Zaradi globokega sočutja do obupanih in zatiranih se zdi Loach kot ustvarjen za film o trenutnem ekonomskem stanju. Jaz, Daniel Blake /…/ pripoveduje zgodbo z neustrašno neorealistično preprostostjo, ki seže naravnost do neposrednosti in pristnosti Vittoria De Sice. /…/ Tiha lepota pričujočega dela – ene redkih političnih dram, ki se dotakne srca – je v tem, da popolnoma verjamemo v ljudi, ki stojijo pred nami /…/. In ko je filma konec, imamo občutek, da jih ne bomo pozabili.«
- Owen Gleiberman, Variety

»Ta močna parabola o pomanjkljivostih sistema socialne pomoči se izogne ironiji in cinizmu, svoje nesrečne like pa obravnava s humorjem in človečnostjo. /…/ Film in osrednja lika sta mi priklicala v spomin vrstico iz Dickensove Puste hiše: ‘Živ krst ne ve, kaj je siromak siromaku: to vedo le reveži sami in bog.’ Loach želi to védenje razširiti ter nam pokazati, da za revščino ni odgovoren bog, pač pa mi sami. Lahko jo razumemo in nekaj ukrenemo.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Pol stoletja po Cathy Come Home in desetletje po Vetru, ki trese ječmen je Ken Loach ustvaril morda najboljši film po omenjenem dobitniku zlate palme. Čeprav nedvomno drži, da Lavertyjev scenarij in Loacheva značilno neposredna režija ne prinašata veliko presenečenj, pa je ravno tako nemogoče zanikati skrajno aktualnost in čustveno moč pričujočega filma.«
- Geoff Andrew, Sight & Sound

»Loach ustvari pretresljivo tragikomično dramo /…/, ki spaja brezčasno človečnost iz najboljših del bratov Dardenne z žgočo aktualnostjo Loacheve lastne mojstrovine iz leta 1966, Cathy Come Home.«
- Mark Kermode, The Observer

»Presunljiva obtožba ponižujočih učinkov neoliberalne ekonomije na človeška življenja.«
- Daniel Fairfax, Senses of Cinema

»To je Loach – humorist, režiser, aktivist –, ki strelja z vsemi topovi.«
- Bilge Ebiri, The Village Voice

»V trenutku, ko na politični levici vse bolj zmanjkuje alternativ /…/, bolj kot kadarkoli potrebujemo Loachevo neomajno bojevitost, da bi opozorila na napake naše družbe in popeljala državljane proti drugačnemu svetu.«
- Grégory Valens, Positif