Najkrajši dan za kratke filme – Temelji slovenskega eksperimentalnega filma

Pes

1965, 8 min

Režija: Karpo Godina, Mario Uršić

Divjad

1965, 6 min

Režija: Karpo Godina, Jure Pervanje

A.P. (Anno Passato)

1966, 5 min

Režija: Karpo Godina

Odmev in odziv

1966, 6 min

Režija: Vinko Rozman

Kratki film Odmev in odziv najboljše opiše Miha Peče v reviji Kino!: “Še preden sem bral Rozmanove dnevnike, sem se ob ogledu njegovega najbolj znanega in odmevnega filma, Odmev in odziv, spraševal o na videz nepovezani stvari, za katero sem mislil, da je bolj moje meditativno tavanje. Ko se v filmu kamera začne umikati od zvonika in cerkve, ko smo dejansko prešli vrhunec filma, postane glavni občutek  izpraznjenost. Na tem mestu nato vstopi slika šelestenja listov, ki prinese svojevrstno pomiritev, saj v vetru valujoče listje deluje kot vdano, s seboj pomirjeno prepuščanje silam, ki se jim ne splača upirati. Iskanje prinaša vznemirjenje, prepuščanje pomiritev. Bolj kot princip redukcije zaradi simbolnih interpretacij se mi je to zdelo nasprotno, kot abstrahiranje na golo pojavnost, na materijo in silo. Rozman je o tem res premišljeval, videli smo, da je razvijal posebno razumevanje filmske abstrakcije, kot abstrahiranja čistega gibanja. Kasneje sem naletel tudi na bolj konkretne misli: ‘/…/ Elementarnost gibanja je še najlažje ujeti v naravi, kjer dobiva vsako gibanje abstrakten značaj. /…/ Primeri bi bili lahko listje v drevju, upogibanje trave ob vetru, lahko pa tudi tvorba gub v obleki.’ (8. 3. 1963)” (KINO! št. XI–XII 2010)

Karpopotnik

2013, 49 min

Režija: Matjaž Ivanišin

»Ob pregledovanju gradiva sem naletel na dve ključni stvari za nastanek filmaKarpopotnik. To sta bili film Imam jednu kuću, ki ga je Godina posnel leta 1971 in je danes ohranjen samo fragmentarno, ter besede filmskega kritika Ranka Munitića, ki je o filmskem opusu Karpa Godine zapisal: ‘Vse to je en in isti film, z vsemi možnimi razlikami med posameznimi poglavji, film človeka, ki zna najti čudežno v vsakdanjem in ki zna preko kamere ta čudež prenesti na platno, s čimer nas vedno znova fascinira in – morda malce zlobno – opozarja, da nam je to čudežno zmeraj na dosegu roke, ker se nahaja povsod okoli nas, v isti resničnosti, v kateri živi on, avtor, in živimo tudi mi – njegovi gledalci.’ /…/ Začelo se je kot ideja za filmski portret Karpa Godine. Ko sem mu idejo predstavil, mi je postavil eno samo pravilo: v filmu se ne sme pojaviti – ne v sliki ne v zvoku. Končalo se je s filmom o mladem filmarju K. G. in mojim osebnim filmskim posvetilom temu navdihujočemu avtorju. Vmes so bili kilometri, vasi, trkanja po vratih, obrazi in razni jeziki. Ko je bil film že končan, sem po naključju bral Danila Kiša, ki eno svojih zgodb začne takole: ‘Edina nesreča (nekateri pravijo sreča) zgodbe, ki sledi, zgodbe, ki se rojeva v dvomu in negotovosti, je, da je resnična: zapisala jo je roka častivrednih ljudi in zanesljivih prič. A da bi bila resnična tako, kot sanja njen avtor, bi morala biti povedana v romunščini, madžarščini, ukrajinščini ali jidišu; ali še rajši, v mešanici vseh teh jezikov.’ Za nekaj podobnega gre tudi v Karpopotniku.« Matjaž Ivanišin, režiser in scenarist